Datum objave

Avtor

Oznaka

Delite:

Luka Dončić nič več kot blago za zasebne lastnike v košarkarski industriji

Datum objave

Avtor

Oznaka

Luka Dončić nič več kot blago za zasebne lastnike v košarkarski industriji

Športni in košarkarski svet je pred dnevi pretresla novica o (v več pogledih) spornem prestopu Luke Dončića iz Dallas Mavericks v LA Lakers. Skozi medije in splošen diskurz o primeru je zaznati podporo našemu košarkašu, saj obstaja vsaj prikrito zavedanje, da so šli zasebni poslovni cilji vladajočega razreda v športu tokrat predaleč (kot sicer mnogokrat), vseeno pa je le redko moč zaslediti kritično razlago tovrstnega dogajanja. Za kaj torej gre?

Športni klubi kot gospodarske družbe so dandanes po svetu največkrat last zasebnih investitorjev, katerih cilj je maksimizacija njihovega dobička prek tekmovalnih iztržkov kluba, ki si ga lastijo. Ker je seveda tudi šport del občega kapitalističnega sistema, se morajo zaradi konkurenčnosti v tekmovalnem smislu klubi posluževati različnih komercialnih in poslovnih strategij, ki bi ultimativno prinesle dodaten zaslužek. Vselej pa je občinstvo tisto, ki polni klubske blagajne z nakupi ogledov tekem (prek vstopnic ali prodaje televizijskih pravic) ali drugega blaga, ki se ga lahko definira kot predmet trgovine, oziroma predmet, ki se ga lahko kupi in prodaja. Gre za proces poblagovljenja, kjer določen predmet tako dobi novo vrednost, ki ni njegova uporabna vrednost, temveč menjalna vrednost, na podlagi katere se ga proda potrošniku.

Kot eden spornejših primerov pa je vedno večji nivo poblagovljenja ljudi in delovne sile znotraj te industrije. To se nanaša predvsem na same športnike, saj so se na trgu (kljub pogosto enormnim mezdam) začeli uveljavljati kot ključno blago za doseganje športnih ciljev. S svojo delovno silo so postali predmet trgovine, ki se ga lahko prodaja ali kupuje z namenom, da bi kakovost njihove delovne sile potencialno prispevala k maksimizaciji dobička na podlagi tekmovalnih uspehov.

Luka Dončić, ki za svoj prestop sprva sploh ni vedel in ni imel pri tem nikakršne besede, je tako kljub svoji športni uveljavljenosti postal predmet prodaje, saj je na koncu v obstoječem sistemu še vedno le blago, ki s svojo delovno silo ustvarja dobiček za zasebne lastnike.

Temeljni problem torej tiči predvsem v zasebnem lastništvu športnih klubov, saj bodo zaradi moči vladajočega razreda skozi delovanje športnih klubov vselej prevladali cilji ustvarjanja karseda visokih zaslužkov za enega ali peščico lastnikov, medtem ko bodo športniki vedno večja tarča poblagoljenja in občinstvo vedno bolj oddaljeno od kosa pogače, ki ga s svojim potrošniškim delovanjem tudi ustvarja.

Rešitev gre iskati v vsesplošni demokratizaciji lastniške strukture športnih klubov. Čeprav ponekod sicer poznamo določene modele (predvsem v nogometu), kjer navijači kot člani kluba prispevajo k odločitvam in skupaj gradijo (so)lastništvo, je implementacija široko zasnovanega lastništva v športnih klubov zaenkrat relativno nerazvita. To bi omogočalo navijaški in hkrati lokalni skupnosti, da kot solastniki prispeva k delovanju kluba, istočasno pa bi klubski cilj postal le tekmovalna uspešnost in ne zasebno zaslužkarstvo. Zaradi tega je ekonomska demokracija potrebna tudi v okviru športa, saj klubi danes delujejo kot številna druga podjetja.

Več branja

Ostanite na tekočem z novicami o naših projektih

Sledite nam na
družabnih omrežjih

Preverite našo politiko zasebnosti tukaj.