Val upokojitev grozi tisočim podjetjem. Država in podporne organizacije morajo podpreti lastniške modele, ki na trajnostni način zagotavljajo kontinuacijo poslovanja v okviru slovenski lokalnih skupnosti.

Znani meme predstavi zahodnega človeka pred razpotjem. Ena pot vodi do obilja in sreče, druga do njegove pogube. Pred slabim letom dni so lastniki Alpine – češki finančni sklad – napovedali val odpuščanj, nekaj mesecev nazaj selitev proizvodnje v Bosno. Na drugi strani doline v občini Žiri stoji Etiketa, prav tako industrijsko podjetje, kjer je primarni cilj vodstva dolgoročna ohranitev dobrih delovnih mest. Etiketa je v lasti delavcev.

Približno polovica lastnikov slovenskih podjetij bo v naslednjih letih odločalo med modelom »Alpina« in modelom »Etiketa«. Prvi rezultati raziskave Univerze v Ljubljani kažejo, da se bo v naslednjih desetih letih menjalo lastništvo približno 4000 slovenskih podjetij, ki skupaj zaposluje skoraj 150.000 delavcev. Razporejalo se za več deset milijard evrov kapitala, kar pomeni največjo premoženjsko redistribucijo po denacionalizaciji v 90-ih. Kje bodo ta podjetja pristala?

Velika večina slovenskih podjetij se bo nujno soočila z vprašanjem, kdo bo prevzel lastništvo podjetja. Prva misel podjetnikov je običajno družinsko nasledstvo, vendar podatki SPIRIT Slovenija kažejo, da je prenos podjetja v družini primeren samo za 9% vseh podjetij. Samo četrtina vseh lastnikov ima jasen načrt nasledstva, kar pomeni, da srebrni cunami – val srebrnih las – ogroža gospodarsko aktivnost in delovna mesta več tisočih podjetij. Kakšna je njihova prihodnost, kaj čaka delavce teh podjetij, kaj lahko pričakujejo lokalne skupnosti, v katera so podjetja vpeta?

V tem trenutku je kar nekaj političnega (in finančnega) kapitala v Sloveniji usmerjenega v vzpostavitev alternativnih finančnih skladov, ki bi od odhajajočih lastnikov kupovala podjetja. Slovenska razvojna banka je skupaj z Evropskim investicijskim skladom namenila 50 milijonov evrov za dva alternativna finančna sklada, ki bosta naslavljala vprašanje nasledstva. Nasledstvena sklada MS PE in Prva Capital Partners, ki združujeta državna in privatna sredstva, bosta financirala odkupovanje podjetij, ki se, kot poroča časopis Delo, »srečujejo z izzivi prenosa lastništva, predvsem družinska, ki iščejo trajnostne rešitve za obstoj in nadaljnjo rast«. Ocenjujejo, da je v slovenskem gospodarstvu za ta prehod primernih približno 20% vseh podjetij.

V tujini so alternativni privatni skladi (angl. private equity) najbolj prisotni na trgih velikih podjetij, vendar vedno bolj aktivno vstopajo tudi na manjše trge – pred nekaj dnevi je npr. KKR, drugi največji upravitelj skladov v ZDA, naznanil nov nasledstveni sklad, kjer so že zbrali 4,6 milijarde dolarjev kapitala za odkupe majhnih in srednje velikih podjetij. Poslovni model alternativnih skladov je precej enostaven. Alternativni skladi podjetja kupujejo s finančnim vzvodom, kar pomeni, da za odkup ciljnega podjetja pridobijo kredit, ki ga odplačujejo z dobički, ki jih to podjetje proizvaja. V nekaj letih sklad odplača posojilo in obdrži podjetje, brez, da bi za odkup uporabil lastna sredstva – ko podjetje proda, je celotna kupnina čisti dobiček investitorjev sklada.

Čeprav v Sloveniji v primeru MS PE in Prva Capital Partners govorimo o nasledstvenih kadrih, ti skladi problema nasledstva zares ne bodo naslovili – v njihovi strategiji je zapisano, da bodo podjetja držali med pet in deset leti, potem pa jih prodali investitorjem. Vprašanje, ki je za Slovenijo razvojnega pomena, je kdo bo naslednji kupec teh podjetij? Cilj alternativnih skladov je donos za investitorje – skladi bodo podjetja prodali tistemu, ki bo ponudil najvišjo ceno, s ”subvencijo” države, ne glede na družbene posledice transakcije.

Obstajajo seveda tudi druge poti nasledstva. Brookings Inštitut je 2024 v ZDA raziskoval uspeh lastniškega prenosa v primeru različnih modelov nasledstva. Ugotovili so, da so lastniški prenosi običajno zelo stresni za delavce, vendar so nekatere poti nasledstva težje kot druge – v primeru odkupa s strani zaposlenih je 80% delavcev ostalo s podjetjem naslednjih 5 let, medtem ko je v drugih strategijah nasledstva ostalo zgolj 60% zaposlenih. Najhujše je bilo za zaposlene v podjetjih, ki so jih odkupili skladi ali konkurenca. Medtem, ko so se finančni prevzemniki osredotočili na visoke donose ob izhodu in izvajali agresivne strategije za povišanje dobičkonosnosti, so bili modeli solastništva zaposlenih manj agresivni, osredotočili pa so se na izboljševanju vzpodbud za zaposlene.

Lastništvo zaposlenih se v tujini, zaenkrat predvsem v ZDA in VB, izkazuje kot uspešna in bolj prijazna pot nasledstva. Na oktobrskem Kongresu za ekonomsko demokracijo je osrednji gost, James Bonham, sicer eden izmed najvidnejših zagovornikov ESOP modela z velikim vplivom v Washingtonu, delavske odkupe izpostavil kot razvojno strategijo, ki bi si v Sloveniji in Evropi zaslužila več politične pozornosti.

V večini primerov delavci nimajo dovolj finančnih sredstev, ki bi jim zagotovili realno možnost odkupa podjetja ob umiku lastnika. Kot pa smo omenili zgoraj tudi alternativni skladi podjetij ne kupujejo z lastnim denarjem – podjetja kupujejo s finančnim vzvodom, torej pridobijo posojilo, ki ga potem odplačajo iz denarnega toka prevzetega podjetja.

Odkup preko finančnega vzvoda je inovacija, pod katero je podpisan ESOP model solastništva zaposlenih. Mehanizem je v 50-ih letih prejšnjega stoletja razvil Louis Kelso, sicer politični konservativec in ekonomski liberalec – ugotavljal je da se delavcem v tržnem razredu godi krivica, saj nimajo kreditne sposobnosti ali drugih finančnih virov, zaradi česar težje pridejo do lastništva kapitalskih sredstev, ki srednjemu in višjemu razredu krepijo premoženje. Čeprav nimajo finančnih sredstev, pa imajo delavci svoje delo, na podlagi katerega ustvarjajo presežno vrednost v podjetjih – to obljubo dobičkov je mogoče uporabiti tako, da delavci kolektivno pridobijo kredit, s katerim odkupijo podjetje, posojilo pa potem plačujejo iz naslova presežkov, ki jih ustvarijo. V tem razmisleku se je rodil ESOP model.

ESOP model je danes najbolj pogosta oblika lastništva zaposlenih na svetu. V ZDA je bil uzakonjen leta 1974, danes pa je v rokah 14,7 milijona delavcev (približno 10% vseh delavcev v zasebnem sektorju!) lastništvo skoraj 7.000 podjetij. V VB je bil ESOP zakon sprejet leta 2014 – do danes je tam že skoraj 2000 ESOP podjetij, medtem ko je bil leta 2023 odkup s strani zaposlenih druga najbolj izbrana pot nasledstva za lastnike britanskih podjetij. Kanada je ESOP zakon sprejela letos, v EU ga trenutno kot prva država članica (po VB) napovedujeta Slovenija in Danska.

Ključnega pomena v ESOP modelu je namenski sklad, ki odkupi lastništvo in ga drži v rokah vsakokratne generacije zaposlenih. ESOP podjetje vsako leto del presežka nameni za odplačilo kupnine – ali lastniku ali pa banki, če si je ESOP denar za odkup podjetja izposodil. V okviru ESOP modela je lastništvo zasidrano v posebnem skladu – delavci, ki zapustijo podjetje, so avtomatsko izplačani, tisti, ki so na novo zaposleni pa se postopoma vključijo v lastništvo. ESOP omogoča lokalizirano vizijo lastništva.

Solastništvo zaposlenih vodi v boljše poslovne rezultate, kot običajno predpostavljamo. Podjetja v lasti zaposlenih so običajno bolj produktivna, hitreje rastejo, uživajo večjo stabilnost delovnih mest v času kriz in znižujejo prostovoljno fluktuacijo delavcev. To so začeli izkoriščati celo alternativni skladi, med njimi dva največja v ZDA, KKR in Blackstone, ki z namenom izboljšanja poslovnih rezultatov med vse zaposlene razdelijo manjši delež lastništva.  

Lastništvo zaposlenih ni zgolj dober poslovni model, temveč je prav tako izredno družbeno odgovorna oblika lastništva. Dekomodifikacija pomeni umik podjetja iz trga, lastništvo zaposlenih pa pomeni, da so na položaju odločanja in lokalnega interesa običajno tisti deležniki, ki so hkrati prebivalci lokalnih skupnosti. Podjetja v lasti zaposlenih zato primarno ne zasledujejo cilj poslovne uspešnosti, temveč je poslovna uspešnost običajno sredstvo skrbi za delavce, skupnost in okolje.

V teh podjetjih so delavci na prvem mestu – med veliko recesijo, ki je v Španiji vodila v 25% brezposelnost, so Mondragon zadruge kolektivno financiranje prekvalifikacije delavcev v ogroženih podjetjih in jih premestile v druge zadruge, zaradi česar je redko kdo v Mondragonu izgubil službo. Prisotna je velika skrb za skupnost – v nedavnih poplavah na severu Italije so zadruge načrtno preusmerile poplavno vodo na svoje kmetijske površine in zaščitile premoženje lokalnega prebivalstva. Lokalizirana podjetja pa so tudi vir stabilnosti in blaginje – v slovenskih občinah, kjer so glavni delodajalci podjetja lasti zaposlenih (Žiri in Železniki) prebivalci uživajo visok, če ne najvišji, relativni standard življenja.

Rezultati raziskave Univerze v Ljubljani nam govorijo, da je že sedaj vsaj ena četrtina lastnikov slovenskih podjetij odprta za možnost, da svoja podjetja v umiku prodajo zaposlenim, medtem ko je še ena četrtina neodločena glede te poti nasledstva. To pomeni, da v Sloveniji obstaja potencial, da v solastništvo zaposlenih v naslednjih 10-ih letih preide več tisoč podjetij. Raziskava kaže, da bi bil interes med lastniki še veliko večji, če bi imeli več informacij, če bi ESOP model podpirala zakonodaja, in če bi bili na voljo namenski finančni inštrumenti, ki bi lahko te odkupe financirali.

Občine, delodajalske organizacije in sindikati morajo prevzeti vodilno zagovorniško vlogo na tem področju. Konec koncev je politika lastništva zaposlenih v direktnem interesu deležnikov, ki jih predstavljajo.

Vlada Republike Slovenije je že pokazala voljo in letos poleti sprejela izhodišča za ESOP zakon, ki je nujen zaradi davčne razbremenitve in regulatorne gotovosti. Potrebujemo sprejetje zakona in dodatne usmeritve Evropske unije glede obdavčenja lokaliziranih oblik lastništva gospodarskih družb.

Razviti je potrebno finančno infrastrukturo, ki bi ESOP odkupom zagotovila bolj enakovreden položaj z alternativnimi skladi ali konkurenčnimi podjetij. Pri tem vprašanju lahko pomembno vlogo odigrajo Evropska investicijska banka in Slovenska razvojna banka in pa privatne finančne institucije, ki bi z investiranjem v solastništvo zaposlenih zagotovili ESG standardom financiranja.

Morda lahko na poti lokaliziranega lastništva pomagajo celo novi alternativni skladi, ki jih postavljamo v Sloveniji. Čeprav ti v svoji logiki ne rešujejo nasledstvenega izziva, bi lahko pomagali pri prehodu na lastništvo zaposlenih – podjetja, ki jih držijo, bi lahko postopoma prodajali delavcem preko ESOP mehanizma. Morda bi ta strategija malenkostno načela pričakovane donose investitorjev, vendar pa bi alternativni skladi s tem lahko uresničili svoje deklarativno poslanstvo – pomoč pri reševanju lastniškega nasledstva.

Generacijski lastniški prehod odpira pomembno razvojno vprašanje za slovensko gospodarstvo – kakšen model lastništva si želimo za slovenska majhna, srednja in tudi velika podjetja? Bomo ravnali po vzoru Alpine, kjer bodo lastniki o lokaciji proizvodnje odločali glede na davčno politiko in okoljsko regulacijo posameznih držav – in s tem držali politične odločevalce kot talce? Se bomo uspeli izogniti trendu socialnega dumpinga in zasidrali lastništvo v lokalne skupnosti preko spodbujanja lastništva zaposlenih, kot to počne Etiketa? Katero pot boš ubral, zahodni človek?

Članek je bil 7. 12. 2024 objavljen v časopisu Delo.